Vzpostavitev učinkovite sistemske podpore kot ključni pogoj za prepoznavanje in širjenje empirično utemeljenih pedagoških praks, ki pomembno prispevajo k razvoju bralne pismenosti

V sodobnem izobraževalnem diskurzu je bralna pismenost prepoznana kot ena temeljnih kompetenc posameznika. Strategija razvoja Slovenije do leta 2030 (2017) na tem področju določa ambiciozen cilj: Slovenija naj bi se po dosežkih učencev uvrstila med četrtino najuspešnejših držav članic Evropske unije. Takšna usmeritev kaže jasno zavezanost države k izboljšanju izobraževalnih izidov in krepitvi temeljnih kompetenc, pri čemer ima prav bralna pismenost osrednjo vlogo.

Rezultati mednarodnih raziskav PIRLS 2021 (2023) in PISA 2022 (2023) pa opozarjajo na zahtevnost uresničevanja zastavljenih ciljev, saj kažejo na zaznaven upad dosežkov slovenskih učencev na področju bralne pismenosti. To dejstvo dodatno potrjuje potrebo po celovitem pristopu k razvoju pismenosti, zlasti v zgodnjem in začetnem obdobju izobraževanja, ki predstavlja temelj za kasnejše in zahtevnejše ravni pismenosti.

V okviru prizadevanj za dvig zgodnje in začetne pismenosti smo analizirali dva ključna nacionalna strateška dokumenta: Strategijo razvoja Slovenije do 2030 (2017) ter Nacionalno strategijo za razvoj bralne pismenosti za obdobje 2019–2030 (2023). Na podlagi analize in ob upoštevanju rezultatov mednarodnih raziskav smo oblikovali Teorem neločljivosti pravic in odgovornosti v izobraževalnem polju na področju pismenosti. Ta koncept osvetljuje vlogo snovalcev, izvajalcev in uporabnikov izobraževalnega sistema z vidika njihovih pravic in odgovornosti do pismenosti ter poudarja pomen sinergije in medsebojne soodvisnosti vseh treh skupin deležnikov pri uresničevanju zastavljenih nacionalnih ciljev.

Analiza strateških dokumentov in oblikovani Teorem neločljivosti pravic in odgovornosti jasno pokažeta, da uresničevanje ciljev na področju bralne pismenosti zahteva več kot le deklarativno zavezanost. Ključno je, da se strateške usmeritve dosledno odražajo tudi v vsakodnevni praksi izobraževalnih institucij.

Med največjimi izzivi še vedno ostaja prepoznavanje kakovostnih, na empiričnih dokazih utemeljenih pedagoških praks. Enako pomembno je zagotavljanje učinkovite sistemske podpore, ki bi omogočila njihovo širšo uveljavitev v izobraževalnem polju. To predstavlja temeljni pogoj za nadaljnji razvoj kakovostnega izobraževanja, ki omogoča trajnostno razvijanje pismenosti. Ob tem se odpira vprašanje odgovornosti tistih deležnikov, ki ne sledijo smernicam nacionalnih dokumentov in ob nizkih dosežkih ne ukrepajo ustrezno. Zato je nujno tesnejše povezovanje raziskovalcev in pedagoških praktikov, ki ob podpori strokovnega vodenja uvajajo spremembe za izboljšanje zgodnje in začetne pismenosti.


Shema: Teorem neločljivosti pravic in odgovornosti v izobraževalnem polju na področju pismenosti (Grom, 2025)

Vir:
Grom, K. (2025). Pravica in odgovornost v okviru zgodnejšega razvijanja pismenosti, opredeljena v strateških dokumentih: analiza in kritičen pogled. Vodenje v vzgoji in izobraževanju, 58 (1), 24–46. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo.

Grom, K. (2025). Model IMO-1 kot vezni člen med nacionalnimi smernicami in pedagoško prakso: Analiza nacionalnih okvirov za razvoj bralne pismenosti. V A. Mlekuž in I. Ž Žagar (ur.), Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju: Upad različnih pismenosti v Sloveniji – izzivi in priložnosti (str. 43–45). Zbornik povzetkov: 10. znanstvena konferenca. Ljubljana: Pedagoški inštitut.